O gorjanskem ribezu

Če zrasteš ob njem, ga pač vzljubiš za vedno. Kot čistokrvna Gorjanka, pardon, Gorjanc, sem se kot majhen deklič potikala pod ribezovimi grmi v domačem nasadu. Še sedaj imam v spominu starejše vaške gospe z “bertahi” in kanglicami, privezanimi okoli pasu, ki so dan za dnem ročno pobirale črne jagode. S pogledom sem segla ravno pod kanglice. Spomnim se domačega dvorišča (duri), kjer sem teti pomagala s peskom iz tal čistiti steklenice od vina. Tako očiščene steklenice so bile nared za nov ribezov sok. Zamaški pa še tisti, rdeči, gumijasti, ki jih je bilo potrebno prekuhati v vodi.

Ja, ribez je svoj čas imel v Gorjah precej več veljave kot danes. Ni bilo kmetije, ki ne bi imela vsaj nekaj grmov za lastne potrebe, veliko pa se jih je ukvarjalo tudi s trženjem tega čudovitega jagodičja. Tudi moj dedek in nato oče.

Foto: Metka Harej

Pa je globalizacija v času osamosvojitve naredila svoje tudi v ribezovih nasadih. Ne samo v naši družini, tudi na širšem območju Gorij so se začeli ribezovi nasadi spreminjati v travnike. A po četrt stoletja pustinje, se mlada generacija – k sreči – znova odloča za prebuditev stare ribezove tradicije v Gorjah. Mene je življenjska pot vodila v Vipavsko dolino, vi, Gorjanci, pa kar pogumno naprej!

K sreči je naš “Ata” le obdržal nekaj grmov za družinske potrebe. Nekaj črnega in nekaj rdečega ribeza. Vmes je dal dva grma joste. To je zelo dober križanec med kosmuljo in črnim ribezom. Malo bolj zakisli kot ribez, vendar ima fantastično aromo črnega ribeza, ki jo tako zelo obožujem.

Josta krík kont. Co2L
Josta. Vir: http://www.agrocentrum.sk

Kam’r gre b’k, gre še štr’k (kamor gre bik, gre še štrik)

In kot ta prav “Gorjanc” sem nekaj grmov prenesla tudi v Vipavsko dolino. Grmi so bistveno manjši kot na Gorenjskem, vendar pridelek bistveno slajši! Rdeči ribez lepo uspeva, namesto črnega pa sem rajši posadila josto, ki se po dveh letih konkretno bohoti ob potoku v naši njivi. Žal mi ves pridelek tik pred obiranjem poje nekdo drug. Sumim na krilateže s kljuni.

Predem pa uspem prelisičiti tatiče in hkrati donegovati nasadič, bom vesela viška vsake kile ribeza, ki ga bo preveč za domače potrebe iz gorjanskega nasada.

V teh letih sem vedno pripravila marmelado, oziroma džem. Namenoma jagod ne spasiram do konca, da potem pridejo lepo pod zob. Meni to dopade. In dopade se mi mešanica črnega in rdečega ribeza. Črnega dodam, kolikor ga je pač na voljo. Tem več tem bolje. Ampak kar ga narava da, toliko ga je. Zato je vsaka serija naše marmelade drugačna.

Moj, naš in vaš. Gorjanski ribez.

To sezono pa, če bo Narava spet radodarna s plodovi, prehajamo na drug izdelek iz ribeza. Ribezov sok. Sploh ne dvomim, da ga ne bi vzljubili. Moja kri je ribezova, zato ribezov sok v meni ne vzbudi več nobenih občudovanja vrednih izrazov. Ampak kdorkoli ga pije, pa ni zrasel na njem, ga vzljubi za vedno.

Star, preizkušen recept moje babice in mame bom malce nadgradila. V domače namene se ribezov sok skuha s sokovnikom. Jaz nisem pristaš sokovnika, ker menim, da se vse naravno bistvo v sadju uniči. Ampak to naj bo tema za kakšen drug prispevek. Ribez bomo stisnili s prešo in dobili čudovit naraven hladno stiskan sok. Do končnega izdelka pa je le še za “en skok” dela.

Mladina na delu. Foto: Metka Harej
Mladi preizkuševalec. Foto: Metka Harej

Dodaj odgovor

Close Menu
×
×

Cart